R4MAD, REDUCE - Burgas v Bolgariji

Tretje srečanje projekta Erasmus+ R4MAD v Burgasu v Bolgariji

24. septembra se nas je 6 dijakov s profesoricami odpravilo na tretje srečanje projekta Erasmus+ R4MAD v Burgasu v Bolgariji. Tema srečanja je bila zmanjševanje odpadne hrane. Po dolgi vožnji iz Ljubljane, smo iz Dunaja odleteli v Burgas, kjer so nas na letališču pričakali naši gostitelji. Dijaki smo odšli k svojim družinam, profesorice pa so se nastanile v hotelu. Družine so nas lepo sprejele z tradicionalnimi večerjami. Utrujeni od potovanja in polni pričakovanj smo potonili v globok spanec.

 

 
Prvi dan projekta smo si ogledali prazgodovinsko skalno svetišče Beglik Tash in spletali prijateljstva z drugimi dijaki iz Bolgarije, Švedske in Španije na pikniku s tradicionalno hrano, brez odpadne plastike. Po zabavnih igrah smo se zapeljali do starega obalnega mesta Sozopol, kjer smo obiskali zgodovinski muzej in si privoščili predrago kavico, nad katero smo bili krepko razočarani (pogrešamo šolski kavomat). Po prihodu nazaj v Burgas smo imeli prosto popoldne. Nekateri smo se z gostitelji sprehodili po mestnem jedru in spoznavali skrite kotičke mesta, v katerem bomo preživeli naslednji teden dni. Kasneje smo se odpravili domov, bogatejši za nova poznanstva in izkušnje.

 

 

Drugi dan smo začeli z ogledom šole in nadaljevali s skupinskim delom na temo problematike o odvrženi hrani. Neprijetno so nas presenetile pollitrske plastenke s hrano, ki pa so jih po dogovoru kasneje nadomestili z velikim flaškonom za vodo, iz katerega smo si potem natočili vodo v svoje steklenice.  Obeležili smo tudi dan jezikov, s tem da smo prevedli bolgarsko pesem "O, morje" v slovenščino, španščino in švedščino. Sledilo je kosilo v restavraciji, kjer smo jedli tudi naslednje dni. Z restavracijo nismo bili najbolj zadovoljni, saj so nam postregli plastične plastenke z vodo in plastičen pribor za sladico. Po kosilu smo se zapeljali do centra mesta, kjer so za nas pripravili ogled mesta v obliki “iskanja zaklada” - v mešanih skupinah smo poiskali različne znane točke mesta in ugotavljali kaj pomenijo. Po aktivnostih smo si ogledali pristanišče, nato pa se odpravili domov k družinam. 
 
Naslednji dan smo se spet zbrali v šoli in v skupinah razdeljenih po državah predstavili, kaj v naši državi, kraju ali šoli delamo na področju ločevanja, zmanjševanja in recikliranja odpadkov.  Sploh Bolgari so bili navdušeni nad našimi otoki ločevanja, saj imajo v šoli bolj malo smetnjakov in ti niso urejeni za ločevanje. Švedi so predstavili načrte za zbiranje pločevink na šoli, Španci pa plastične vrečke, izdelane iz hrane.
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Da bi vsaj delno zmanjšali odpadke v restavraciji, smo se dogovorili, da odvečno hrano položimo na prazne krožnike, ki jo potem na koncu vzamemo s seboj za popoldne ali ponudimo drugim. Krožnik je bil prazen samo takrat, ko je bila na meniju musaka.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po kosilu smo se odpeljali do tračanske grobnice v bližini mesta Pomorie, kjer smo si ogledali tudi soline.  Prijetno smo bili presenečeni, ko so v filmu o solinah omenili tudi Sečoveljske soline in soline v partnerskem mestu Alicante v Španiji. Nato smo se odpravili še v starodavno mesto Nessebar, ki je zaradi čudovitih stavb, predvsem cerkva pod zaščito Unesca. Na majhni površini mesta je bilo včasih 50 cerkva, katerih ruševine smo si ogledali ob iskanju spominkov za naše družine in prijatelje. Zvečer smo se družili, gledali sončni zahod in jedli pico na plaži. 

 

Četrti dan smo začeli na univerzi Asen Zlatarov v Burgasu. Tam smo poslušali predavanje o zmanševanju količine odpadkov in kako se s tem spoprijemajo v Burgasu. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zanimivo je bilo slišati, da lahko prebivalci zbirajo točke za dosledno ločevanje odpadkov in se potegujejo tudi za lepe nagrade, na primer za mobitel. Sledilo je kosilo, potem pa smo se sprehodili do jezera Atanasovo, ki je zanimivo zaradi svoje rožnate barve, ki je mi žal nismo videli. Ob jezeru sta nas, kot po večini povsod, spremljala dva potepuška mačka, ki smo jima z veseljem namenili malo pozornosti. Zvečer smo imeli v šoli zabavo s tradicionalno hrano, ki smo jo pripravili skupaj z gostitelji. Poskusili smo pitko, titvenik, baklavo, banico in še veliko drugih odličnih jedi. Ko smo se najedli, smo zaplesali na tradicionalne glasbe, tudi na Plestenjakovo Soba 102. Večer v šoli smo zaključili s petjem pesmi ob kitari. Po zabavi smo odšli v bližnji nakupovalni center in tam preživeli še nekaj skupnega časa.
 
Peti dan v Burgasu in zadnji dan projekta smo v trgovinah iskali sestavine za značilne bolgarske jedi, ki so morale biti čim bolj lokalne in ekološko zapakirane. Potem smo v dveh skupinah na šeleshamerje risali svoje ekološko mesto in ga nato predstavili drugi skupini. S tem smo se urili v timskem delu, hkrati pa se zelo zabavali in navezali spet nove stike. Na zadnji dan smo imeli po kosilu prosto popoldne. Družili smo se z gostitelji in nekatere punce smo si šle preluknjat ušesa, ker je bilo to veliko ceneje, kot v Sloveniji. Poleg tega smo obiskali knjižnico in nekaj trgovin z rabljenimi oblačili. Na predzadnji večer v Bolgariji smo večerjali z družinami.

 

 
 

 

 

 

 

 

 

 

V petek smo se zjutraj dijaki dobili v kavarni blizu šole, saj so naši gostitelji morali k pouku, mi pa smo tam zajtrkovali in napisali kartice, ki smo jih poslali domov, ali pa se učili matematiko, ker smo v zadnjem tednu zamudili veliko snovi. Ob desetih smo se na avtobusni postaji srečali s profesoricami in se sprehodili do nakupovalnega centra, kjer smo preživeli prijetno dopoldne. Gostitelje smo počakali pred šolo in ko so končali pouk, smo se skupaj odpravili domov in pripravili na večerjo v tradicionalni restavraciji, katere smo se udeležili vsi razen španskih dijakinj, ki so žal odšle že v petek zjutraj. Po večerji smo noč nadaljevali v baru s koktejli in se še bolj zbližali med sabo, kar je imelo grenak priokus, saj smo vsi vedeli, da naslednji dan odhajamo.
 

 

Zadnji dan v Burgasu smo prosto preživeli v družbi gostiteljev in izkoristili še zadnje ure drug z drugim. Zvečer smo se zbrali na letališču in se žalostno poslovili od odličnih prijateljev, ki smo jih spoznali ali obiskali v tem tednu. S švedskimi dijaki smo skupaj preživeli še zadnje minute na letališču, potem pa smo se s težkim srcem poslovili tudi od njih. Po nekaj zapletih s pretežko prtljago, ker smo spakirali preveč bolgarskih dobrot, smo se vkrcali na letalo. Let ni bil nič kaj prijeten, saj je poleg turbulenc za nami glasno vpil nek fantek. Ob 11ih smo pristali na 15 stopinj bolj mrzel Dunaj in 4 ure in pol na letališču čakali na avtobus. Po 13 urah potovanja in čakanja, smo končno prispeli v objeme naših domačih, veseli da jih vidimo, a žalostni da je teden tako hitro minil in najpomebnejše, bogatejši za izjemno izkušnjo.